še ni naslova
Zanalašč takšen naslov. Iz dveh razlogov. Zaključil se je 49-ti Teden slovenske drame. Skoraj 14 dni gledaliških užitkov me je spet popeljalo v ta čarobni svet. In tukaj tiči prvi razlog za takšen naslov. Vtise še zbiram. Še se rojevajo v meni. Vsak dan novi. In ko pomislim nazaj, lahko rečem, da sem letos zares užival. Seveda sem se kdaj vprašal: zakaj ta predstava ni v tekmovalnem programu? Če bi bil selektor, bi zagotovo iz spremljevalnega v tekmovalni program uvrstil vsaj eno predstavo (Heroj 2.0) in obratno (Fant, dekle in gospod). Tudi Matička bi sam umaknil iz tekmovalnega programa in ga dal v spremljevalnega. Vseeno je treba videti to novo izvedbo tega prvega slovenskega dramskega besedila. Po festivalu lahko tudi rečem, da znam Vladimirja Matjaža Zupančiča tako rekoč že na pamet. In tokrat je bil viden še v eni novi luči, z nekaterimi novimi, interesantnimi rešitvami, v izvedbi Boilgarov. Sploh sem bil navdušen nad Vladimirjevim širjenjem v podnajemniškem stanovanju. Reši