še ni naslova

Zanalašč takšen naslov. Iz dveh razlogov. Zaključil se je 49-ti Teden slovenske drame. Skoraj 14 dni gledaliških užitkov me je spet popeljalo v ta čarobni svet. In tukaj tiči prvi razlog za takšen naslov. Vtise še zbiram. Še se rojevajo v meni. Vsak dan novi. In ko pomislim nazaj, lahko rečem, da sem letos zares užival. Seveda sem se kdaj vprašal: zakaj ta predstava ni v tekmovalnem programu? Če bi bil selektor, bi zagotovo iz spremljevalnega v tekmovalni program uvrstil vsaj eno predstavo (Heroj 2.0) in obratno (Fant, dekle in gospod). Tudi Matička bi sam umaknil iz tekmovalnega programa in ga dal v spremljevalnega. Vseeno je treba videti to novo izvedbo tega prvega slovenskega dramskega besedila. Po festivalu lahko tudi rečem, da znam Vladimirja Matjaža Zupančiča tako rekoč že na pamet. In tokrat je bil viden še v eni novi luči, z nekaterimi novimi, interesantnimi rešitvami, v izvedbi Boilgarov. Sploh sem bil navdušen nad Vladimirjevim širjenjem v podnajemniškem stanovanju. Rešitev s premikanjem sten se mi je zdela idealna. In tukaj so še mladi pisci dramskih tekstov iz AGRFT. Ob njihovih besedilih pa vedno znova vprašanje: ali je danes res vse tako črno, ali mladi ta naš svet res vidijo tako "tragično"? Potem so tukaj še Srbi in njihova izvedba Kralja na Betajnovi. Zabavna. kako zanimiv pogled na Cankarja. In Tarzan Roka Vilčnika. Priznam, sam sem bil veliko bolj navdušen nad tekstom kot ob ogledu slovenske verzije. Torej, vtise še zbiram. Še premlevam. Še sestavljam. Ampak bilo je super. Bilo je odlično.

(Foto: Žiga Koritnik)

In tukaj trčimo v drugi razlog za takšen naslov. Predstava s tem istim naslovom je slavila. Kar dvakrat. Prepričala je žirijo in občinstvo. Prepričala je tudi mene. Pa sem se bal. 10 ur v gledališču? Bom zdržal? Se bom dolgočasil? Bo gledljivo? In prišla je nedelja. In bila je predstava. V Ljubljani. V Slovenskem mladinskem gledališču. In začelo se je slabo. "A nimaš nobenega sendviča?" NE. Saj mi ni nihče rekel, da se polno bojno opremim, da me ne bo mučila lakota. Saj bodo morali kaj postreči. Saj bodo morali poskrbeti za gledalce, da bodo zdržali. No, saj so. Za 6 evrov. Moja gorenjska nrav je ob tem bila malo razočarana. Ampak ne nad predstavo. Dobrih 10 ur me je držala pokonci. Me je silila k razmišljanju - o odnosih, o svetu, o žalosti, o mojih zanimivih dogodkih iz "starih časov". In sem čakal na tisti čudež. Se bo zgodil ali ga ne bo? Bo mlado dekle umrlo ali bo na koncu čudež? Bo ne več tako mlado dekle zgrmelo na tla ali ne? 10 ur pričakovanja. In ne zaman. Bil je čudež, čepav mlado dekle umre, čeprav ne več tako mlado dekle pade. Ampak bil je čudež. Čudež celotnih 10. ur, čudež celotnih zgod, ki so se prepletale s tisto, ki jo je na papir zapisla neverjetna Simona Semenič. Čudež igre. Čeprav je koncentracija vmes res malo padla, ampak so jo znali dvigniti. Čudež gledališča. In zato na koncu nisem imel izbere, kot da sem obkrožil 5. In šel domov prijetno utrujen.

(Foto: Sandi Fišer)

Teden slovenske drame je tako še enkrat več dokazal, da je slovenska dramatika živa, da je aktualna, da je zanimiva, da je gledljiva. In da ima potencial. Tudi Grumova nagrada to dokazuje. Mlad obraz slovenske dramatike je ponovno zavzel prestol. Nejc Gazvoda. In piše o družini, odnosih, o vedno aktualni temi, pa vseeno pusti gledalcu, da razmišlja, da se poglablja vase, da se vpraša kaj, kako, zakaj. In to je Teden slovenske drame, ki ga bo prihodnje leto obiskal Abraham. To je festival, ki si ZASLUŽI največjo pozornost - države, javnosti, medijev, gledalcev, ustvarjalcev. Že večkrat sem zapisal in dejal pa ponovno ponavljam - TEDEN SLOVENSKE DRAME JE IN BI MORAL BITI NAJVEČJI IN NAJPOMEMBNEJŠI SLOVENSKI GLEDALIŠKI FESTIVAL!!!