Gledalec/Watcher

"Poslédice  -ic  ž mn. -  celota vsega, kar je določeno s tem, iz česar izhaja" To je definicija besede posledice. In film Posledice ji popolnoma sledi. Vse ima svoje posledice - družinski odnosi, slaba družba, odvisnost, naivnost, ljubezen. Film se dotakne številnih tem, ki so v sodobni družbi prevečkrat prezrte. Vse to pa pokaže na razumljiv, zanimiv in hkrati tudi poučen način. Ja, iz filma Posledice se lahko marsikaj naučimo - tako mladi kot tudi starejši. Čeprav imajo osrednjo vlogo v filmu mladi, pa lahko vsakdo odnese ob ogledu marsikaj.  Foto: Slovenski filmski center Pa začnimo z zgodbo. Andrej ima zaradi neprimernega in nasilnega vedenja težave s starši, šolo, socialno delavko, policijo in sodnico. Ko pristane v vzgojnem zavodu, si svoje mesto izbori v manjši tolpi fantov, ki jo vodi Žele. Skupaj se zapletajo v objestne avanture, zaznamovane z nasiljem, kriminalnimi dejanji, zabavami, drogami in alkoholom. Pod mladostniško objestnostjo pa Andrej skrb

Zanalašč takšen naslov. Iz dveh razlogov. Zaključil se je 49-ti Teden slovenske drame. Skoraj 14 dni gledaliških užitkov me je spet popeljalo v ta čarobni svet. In tukaj tiči prvi razlog za takšen naslov. Vtise še zbiram. Še se rojevajo v meni. Vsak dan novi. In ko pomislim nazaj, lahko rečem, da sem letos zares užival. Seveda sem se kdaj vprašal: zakaj ta predstava ni v tekmovalnem programu? Če bi bil selektor, bi zagotovo iz spremljevalnega v tekmovalni program uvrstil vsaj eno predstavo (Heroj 2.0) in obratno (Fant, dekle in gospod). Tudi Matička bi sam umaknil iz tekmovalnega programa in ga dal v spremljevalnega. Vseeno je treba videti to novo izvedbo tega prvega slovenskega dramskega besedila. Po festivalu lahko tudi rečem, da znam Vladimirja Matjaža Zupančiča tako rekoč že na pamet. In tokrat je bil viden še v eni novi luči, z nekaterimi novimi, interesantnimi rešitvami, v izvedbi Boilgarov. Sploh sem bil navdušen nad Vladimirjevim širjenjem v podnajemniškem stanovanju. Reši

Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Biti dober/Dobra (zanalašč pišem z veliko začetnico) ni težko. V vseh nas se to skriva. In se je skrivalo že leta 1970, ko je Thomas Bernhard napisal svojo prvo dramo »Zabava za Borisa«. Želja po tem biti dober/Dobra je kot neka družbena norma. Kaj pa bodo rekli sosedje, če ne bom pomagal. Sploh če sodiš v »elito«. Kako briljantno je dobroto slednje izrisal Bernhard v svoji drami. In kako pretresljivo in resnično so jo postavili na oder Prešernovega gledališča Kranj. Imeli so pogum, da se po nekaj letih spet lotijo tega interesantnega dramatika, ki nam skozi svoje tekste še danes postavlja ogledalo.  Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Kako presunljiva je tišina pomočnice (Vesna Slapar je imenitna v tej tišini) in kako resnične so besede Dobre. Darja Reichman jo je izklesala do popolnosti. Njen govor, njen, tako rekoč, monolog je do potankosti izpiljen. Njene besede zadenejo in ob ogledu predstave sem si z lahkot