Gledalec/Watcher

"Pika, tebe nihče ne sme spremeniti. Ti si upanje ... Upanje, da se tudi odrasli lahko veselimo tega sveta in v njem igramo, iščemo lepoto v drugačnosti …" To je zagotovo citat, ki pove vse o predstavi Večja od vseh. Tudi Pika Nogavička je zrasla, tudi ona je šla čez mnoge probleme, ki se pojavijo v svetu odraslosti. In čeprav je bilo večkrat težko, je vse na koncu obrnila v optimizem. In tega današnjemu svetu, predvsem svetu odraslih, primanjkuje. Na fotografiji: Vesna Slapar (Foto: Nada Žgank) Odraščanje je osrednja tema drame, vključno z razočaranimi otroškimi sanjami, telesnimi spremembami, socialnimi obveznostmi in prvo ljubeznijo. Rok Vilčnik je vse skupaj zapakiral v odlično celoto, ki te preplavi z vsemi čustvi. Tako sem sočustvoval z odraslo Piko, so mi prišle solze v oči, sem se nasmehnil, pa tudi smejal. Tako dobro je avtor znal z besedami preplesti eno optimistično zgodbo o odraslosti, o Piki, ki jo verjetno vsi poznamo, ki pa se je sicer spremeni

kaj je mislil jamski človek ko je dlan naslonil v glino prvič zanetil svoj večni ogenj in stopil v lastno zgodovino dvignil je kamen meč zastavo stopil na vrh dosegel dno objel je revščino in slavo in se potem prijel za glavo (Tomaž Pengov: Pomisli) Na fotografiji: Timon Šturbej, Matej Zemljič, Benjamin Krnetić, Nika Korenjak, Matej Puc in Iva Babić (Foto: Toni Soprano Meneglejte) Kaj je dobra, odlična predstava? Zame tista, ki ti še dolgo ne gre iz glave, ki te sili k razmišljanju, katere prizori se ti večkrat ponavljajo v glavi, ob tem pa te silijo k premišljevanju, ki iz tebe izvablja številna čustva. Pa seveda tudi tista, pri kateri se ob gledanju ne presedaš stalno na svojem stolu, ne gledaš na uro, ker te dobesedno posrka vase. In tak uvod je zagotovo najprimernejši za najnovejšo koprodukcijo ljubljanskega Cankarjevega doma, SNG Drama Ljubljana in Mestnega gledališča ljubljanskega. Znanstveni kabaret, kot so ga poimenovali, 2020 , ki je nasta

Zanalašč takšen naslov. Iz dveh razlogov. Zaključil se je 49-ti Teden slovenske drame. Skoraj 14 dni gledaliških užitkov me je spet popeljalo v ta čarobni svet. In tukaj tiči prvi razlog za takšen naslov. Vtise še zbiram. Še se rojevajo v meni. Vsak dan novi. In ko pomislim nazaj, lahko rečem, da sem letos zares užival. Seveda sem se kdaj vprašal: zakaj ta predstava ni v tekmovalnem programu? Če bi bil selektor, bi zagotovo iz spremljevalnega v tekmovalni program uvrstil vsaj eno predstavo (Heroj 2.0) in obratno (Fant, dekle in gospod). Tudi Matička bi sam umaknil iz tekmovalnega programa in ga dal v spremljevalnega. Vseeno je treba videti to novo izvedbo tega prvega slovenskega dramskega besedila. Po festivalu lahko tudi rečem, da znam Vladimirja Matjaža Zupančiča tako rekoč že na pamet. In tokrat je bil viden še v eni novi luči, z nekaterimi novimi, interesantnimi rešitvami, v izvedbi Boilgarov. Sploh sem bil navdušen nad Vladimirjevim širjenjem v podnajemniškem stanovanju. Reši

Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Biti dober/Dobra (zanalašč pišem z veliko začetnico) ni težko. V vseh nas se to skriva. In se je skrivalo že leta 1970, ko je Thomas Bernhard napisal svojo prvo dramo »Zabava za Borisa«. Želja po tem biti dober/Dobra je kot neka družbena norma. Kaj pa bodo rekli sosedje, če ne bom pomagal. Sploh če sodiš v »elito«. Kako briljantno je dobroto slednje izrisal Bernhard v svoji drami. In kako pretresljivo in resnično so jo postavili na oder Prešernovega gledališča Kranj. Imeli so pogum, da se po nekaj letih spet lotijo tega interesantnega dramatika, ki nam skozi svoje tekste še danes postavlja ogledalo.  Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Kako presunljiva je tišina pomočnice (Vesna Slapar je imenitna v tej tišini) in kako resnične so besede Dobre. Darja Reichman jo je izklesala do popolnosti. Njen govor, njen, tako rekoč, monolog je do potankosti izpiljen. Njene besede zadenejo in ob ogledu predstave sem si z lahkot

V SNG Maribor so na oder postavili muzikal Titanik. ta je luč sveta ugledal tako rekoč vzporedno z istoimenskim filmom leta 1997. Pa nimata nič kaj veliko skupnega, razen zgodbe o nikoli pozabljenem potopu nepotopljive največje ladje v tistem času. No, skupno jima je tudi to, da sta oba pobrala najpomembnejše nagrade, vsak na svojem področju. Muzikal Titanik je sicer tudi zgodba o usodah potnikov, ki so za večno ostali na morju, ljubezenska zgodba, ki se za razliko od filma konča bolj srečno. Glasba je fenomenalna, besedilo odlično. V Mariboru so se odločili, da ga izvedejo v angleškem jeziku s slovenskimi in nemškimi nadnapisi. Pametna poteza - sploh, če bodo z njim veliko gostovali. In prav bi bilo, da bi se večkrat odpravili na pot. Foto: Tiberiu Marta Lahko rečem, da je "štimalo" vse. Scena, glasba, izvedba, igra, režija. Užival sem od prvih taktov do samega pompoznega zaključka, kar je za takšne velike muzikale značilno. In melodija ti ostane v ušesih še dolgo p

Po tednu dni od zadnjega dogodka, je čas, da potegnem črto pod 48-tim Tednom slovenske drame. Slabih 14 dni smo si ljubitelji gledališča in predvsem slovenske dramatike lahko ogledali 15 predstav v tekmovalnem, spremljevalnem, mednarodnem in dodatnem programu, dve predstavi pa sta žal zaradi bolezni odpadli. Bera je bila sicer velika, kvaliteta predstav pa niti ne. Žal je zaradi bolezni odpadla uprizoritev Strniševih »Ljudožercev« v izvedbi mariborske Drame, glede katere so bila pričakovanja velika. Tako na koncu niti ni bilo velike izbire, kar se tiče najboljše predstave na festivalu. Razočarala je predvsem predstava »Človek, ki je gledal svet« Slovenskega mladinskega gledališča. Zaznamovala jo je nuigrana igra, nizanje nekih dogodkov, ki po dveh urah gledalcu niso dali popolnoma nič in so dvorano zapuščali bolj ali manj zdolgočaseni, razočarani, zaspani, utrujeni. Nekateri so odšli celo predčasno. Mednarodni program je tudi letos poskrbel za nekaj presenečenj, pa tudi razočaranj

Žan Perko, Ana Dolinar Horvat, Timon Šturbej (foto Peter Giodani) Najprej moram zapisati, da sem ogorčen nad izjavo selektorice in žirije letošnjega Borštnikovega srečanja, da ni bilo narejene nobene dobre predstave. Kar nekaj odličnih je bilo v minuli sezoni, po mojem skromnem mnenju, in je mogoče selektorica malo zgrešila pravo pot.  Žan Perko, Ana Dolinar Horvat (foto Peter Giodani) In med odlične predstave minule sezone zagotovo lahko uvrstim tudi Kinderland Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob tem se moram najprej zahvaliti Vesni Jevnikar, ki mi je toplo priporočala ogled te predstave. In ni se zmotila. Žal mi v prejšnji sezoni ni bilo namenjeno, da bi jo videl. Sem jo pa zato pred dobrim tednom. Kinderland je predstava, ki zadene direktno v srce. Če si seveda pri stvari. In če znaš vse skupaj povezovati. Odlični začetek nas popelje v naše otroštvo. Česa vsega smo bili takrat deležni. Potem pa stopimo v zgodbo in usode otrok v Moldaviji. Ti niso imeli sreče, tako kot

Vesna Jevnikar, Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Ubald Trnkoczy) Šoping, šoping, šoping. Moto marsikoga dan danes. Pa je res upravičen? Potrošniška družba smo, to je dejstvo, a večkrat gremo predaleč. Kot tri ženske, ki se srečujejo v nakupovalnem središču. Celo tako daleč, da se pogovarjajo o nakupu otroka.  Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Ubald Trnkoczy) Zelo dobro spisan tekst, ki te najprej pošteno nasmeje, nato pa kaj hitro prizemlji in zresni. Za to poskrbijo tudi odlične Vesna Jevnikar, Darja Reichman in Vesna Slapar. Predstava, kot nalašč za današnji čas. Mene je vse skupaj takoj spomnilo na famozno Korošico in njene Gucci izdelke. Je res človek dan danes lahko človek samo, če nosi znamke. Pred kratkim sem prebral, da otroke na Hrvaškem, ki imajo obleke, kupljene v Lidlu, kličejo lidlčki - tako jih zaničujejo. Tudi sam imam kar nekaj kosov oblačil iz Lidla. Pa so čisto ok. Novi šoping centri rastejo kot gobe po dežju. Danes se ne gre več na sprehod v naravo,

Gaber K. Trseglav, Tilen Udovič, Urša Kavčič, Anja Möderndorfer, Uroš Buh, Voranc Boh, Gregor Gruden, Ana Dolinar Horvat, Matic Lukšič, Lena Hribar, Viktorija Bencik Emeršič, Filip Samobor, Metod Banko, Katja Škofic, Jožef Ropoša (foto Aljoša Rebolj) "Leto so meseci, dnevi, ure, minute ... čas je za ljubezen." En song, ki tako odlično povzame celotno zgodbo. In vedno znova navduši občinstvo muzikala Rent. Na začetku je potrebno poudariti, da je muzikal treba gledati s povsem drugačnimi očmi kot katero koli drugo gledališko predstavo. Prav tako moraš imeti rad to zvrst. pri muzikalu je namreč tako - lahko ga imaš rad, lahko pa ga ne maraš - ni srednje poti. Zmoti me, ko kdo piše, da niso izpostavili tega ali onega. Tako pač ne gre, sploh če je muzikal licenčni (kar velja tudi za Rent). To pomeni, da mora biti na vseh odrih uprizorjen skoraj enako in ne pušča kakšnih večjih možnosti za odstopanja. Sam sem med številnimi muzikali, ki sem si jih ogledal, denimo največkr

" Tak je protokol. Pa procedura. Da bomo vedeli, o čem se pogovarjamo. Gre za predmet preiskave. " Floskule, ki jih poslušamo dnevno - na vseh ravneh. Vse stvari imajo neskončen protokol, neskončno proceduro, neskončni postopek. Matjaž Zupančič v tekstu zelo realno prikaže situacijo naših kvazi komisij. Ustanavljajo se kot po tekočem traku, samo zato, da jih imamo, da v njih mlatijo prazno slamo (procedura je pač taka - stalni izgovor), zaključki pa so "bedni". Čeprav je tekst postavljen v čas vstajniškega gibanja, je še kako aktualen danes (pa tudi v zgodovini naše državice na sončni strani Alp). Ob prebiranju se sam niti nisem toliko naslanjal na vstaje, bolj absurdno se mi je zdelo razpravljanje članov komisije, njihovo rangiranje, nesramnost do drugače mislečih, do podrejenih. Takšne zgodbe lahko tako rekoč dnevno spremljamo v našem parlamentu. Pa na koncu ne obrodijo sadov. Predstava, ki jo je režiral sam avtor in je uvedla letošnjo sezono v Prešerno

Marko Mandić Foto: Peter Uhan Cankarjevi Hlapci so zagotovo med vodilnimi slovenskimi dramskimi teksti. Vedno aktualni, mogoče v današnjem času še bolj. Njihova aktualnost zagotovo vedno privre na dan sploh v času volitev ali referendumov. Če samo pogledamo zadnje dogajanje, lahko rečemo, da je imel Cankar prav glede naroda hlapcev. "Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!" Sara Dirnbek, Veronika Drolc, Timon Šturbej, Barbara Žefran, Blaž Popovski, Vanja Plut, Matic Valič, Marko Mandić, Bojan Emeršič, Valter Dragan, Vojko Zidar, Rok Vihar, Urban Kuntarič, Iva Babić, Gorazd Logar, Aljaž Jovanović, Matija Rozman in Rok Prašnikar Foto: Peter Uhan Slavnostna sezona SNG Drama Ljubljana ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva se je na velikem odru začela prav z uprizoritvijo Cankarjevih Hlapcev v prired

Prešernovo gledališče Kranj je v sodelovanju z Gledališčem ŠKUC kot tretjo premiero v sezoni odigralo dramo poljskega pisatelja Jarosława Świerszcza, znanega pod psevdonimom Ingmar Villqist, "Helverjeva noč". Na oder so tako postavili še eno kruto zgodbo, ki nas popelje v čas nacizma, v čas tako imenovane Kristalne noči. Kljub temu pa jo lahko povežemo s sedanjostjo, ko se prebujajo strasti sovraštva do drugačnih. Odlično spisan tekst, ki sicer ob začetku ne daje slutiti nič posebnega. A ko se zgodba razvija, postaja vse bolj napeto in vse bolj grozljivo. Dogajanje v stanovanju, kjer živita umsko zaostali mladenič in njegova rejnica, je sprva običajno. A že navdušenje mladega Helverja nad dogajanjem na ulici, zvoki iz zunanjega sveta, razbijanje stekla, kriki, nam dajo slutiti, da nekaj ni v redu. Helverjevo navdušenje nad zunanjim dogajanjem je tako pristno, a hkrati tako zastrašujoče. Prijatelj mu v glavo vcepi, da se dogaja nekaj velikega, nekaj pomembnega, nekaj, kar

"Dan zanika besede noči" slišimo v predstavi Mestnega gledališča ljubljanskega Tisoč in ena noč. V bistvu gre za muzikal. Prestavi nas v pravljični, a hkrati kruti svet, ki pa ga z lahkoto povežemo s sedanjostjo. To je odlično prikazano z zaključno zgodbo o begunki, ki beži, usoda pa jo ne izpusti. Z lahkoto bi jo umestili med starodavne pravljice, ki se ponavljajo skozi zgodovino. Mi pa se iz nje nič ne naučimo (čeprav stalno poudarjamo, da se moramo nekaj naučiti iz nje). Težko bi bilo na oder postaviti vse pravljice iz te znane zbirke, a lahko rečemo, da so uspeli izbrati tiste prave, tiste aktualne, tiste, ki te resda popeljejo v pravljični svet, a te hkrati postavijo na realna tla. Foto: Peter Giodani Glasba, za katero je poskrbel Boštjan Gombač, je božajoča, hkrati pa zelo dobro ponazarja dogajanje na odru, v zgodbi. Orientalski elementi in pripoved nas popeljejo v pravljični svet, zven gonga pa nas vrne v realnost. Čeprav mnogim tujezveneča, lahko celo n