Gledalec/Watcher

"Pika, tebe nihče ne sme spremeniti. Ti si upanje ... Upanje, da se tudi odrasli lahko veselimo tega sveta in v njem igramo, iščemo lepoto v drugačnosti …" To je zagotovo citat, ki pove vse o predstavi Večja od vseh. Tudi Pika Nogavička je zrasla, tudi ona je šla čez mnoge probleme, ki se pojavijo v svetu odraslosti. In čeprav je bilo večkrat težko, je vse na koncu obrnila v optimizem. In tega današnjemu svetu, predvsem svetu odraslih, primanjkuje. Na fotografiji: Vesna Slapar (Foto: Nada Žgank) Odraščanje je osrednja tema drame, vključno z razočaranimi otroškimi sanjami, telesnimi spremembami, socialnimi obveznostmi in prvo ljubeznijo. Rok Vilčnik je vse skupaj zapakiral v odlično celoto, ki te preplavi z vsemi čustvi. Tako sem sočustvoval z odraslo Piko, so mi prišle solze v oči, sem se nasmehnil, pa tudi smejal. Tako dobro je avtor znal z besedami preplesti eno optimistično zgodbo o odraslosti, o Piki, ki jo verjetno vsi poznamo, ki pa se je sicer spremeni

Zanalašč takšen naslov. Iz dveh razlogov. Zaključil se je 49-ti Teden slovenske drame. Skoraj 14 dni gledaliških užitkov me je spet popeljalo v ta čarobni svet. In tukaj tiči prvi razlog za takšen naslov. Vtise še zbiram. Še se rojevajo v meni. Vsak dan novi. In ko pomislim nazaj, lahko rečem, da sem letos zares užival. Seveda sem se kdaj vprašal: zakaj ta predstava ni v tekmovalnem programu? Če bi bil selektor, bi zagotovo iz spremljevalnega v tekmovalni program uvrstil vsaj eno predstavo (Heroj 2.0) in obratno (Fant, dekle in gospod). Tudi Matička bi sam umaknil iz tekmovalnega programa in ga dal v spremljevalnega. Vseeno je treba videti to novo izvedbo tega prvega slovenskega dramskega besedila. Po festivalu lahko tudi rečem, da znam Vladimirja Matjaža Zupančiča tako rekoč že na pamet. In tokrat je bil viden še v eni novi luči, z nekaterimi novimi, interesantnimi rešitvami, v izvedbi Boilgarov. Sploh sem bil navdušen nad Vladimirjevim širjenjem v podnajemniškem stanovanju. Reši

Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Biti dober/Dobra (zanalašč pišem z veliko začetnico) ni težko. V vseh nas se to skriva. In se je skrivalo že leta 1970, ko je Thomas Bernhard napisal svojo prvo dramo »Zabava za Borisa«. Želja po tem biti dober/Dobra je kot neka družbena norma. Kaj pa bodo rekli sosedje, če ne bom pomagal. Sploh če sodiš v »elito«. Kako briljantno je dobroto slednje izrisal Bernhard v svoji drami. In kako pretresljivo in resnično so jo postavili na oder Prešernovega gledališča Kranj. Imeli so pogum, da se po nekaj letih spet lotijo tega interesantnega dramatika, ki nam skozi svoje tekste še danes postavlja ogledalo.  Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Kako presunljiva je tišina pomočnice (Vesna Slapar je imenitna v tej tišini) in kako resnične so besede Dobre. Darja Reichman jo je izklesala do popolnosti. Njen govor, njen, tako rekoč, monolog je do potankosti izpiljen. Njene besede zadenejo in ob ogledu predstave sem si z lahkot

Po tednu dni od zadnjega dogodka, je čas, da potegnem črto pod 48-tim Tednom slovenske drame. Slabih 14 dni smo si ljubitelji gledališča in predvsem slovenske dramatike lahko ogledali 15 predstav v tekmovalnem, spremljevalnem, mednarodnem in dodatnem programu, dve predstavi pa sta žal zaradi bolezni odpadli. Bera je bila sicer velika, kvaliteta predstav pa niti ne. Žal je zaradi bolezni odpadla uprizoritev Strniševih »Ljudožercev« v izvedbi mariborske Drame, glede katere so bila pričakovanja velika. Tako na koncu niti ni bilo velike izbire, kar se tiče najboljše predstave na festivalu. Razočarala je predvsem predstava »Človek, ki je gledal svet« Slovenskega mladinskega gledališča. Zaznamovala jo je nuigrana igra, nizanje nekih dogodkov, ki po dveh urah gledalcu niso dali popolnoma nič in so dvorano zapuščali bolj ali manj zdolgočaseni, razočarani, zaspani, utrujeni. Nekateri so odšli celo predčasno. Mednarodni program je tudi letos poskrbel za nekaj presenečenj, pa tudi razočaranj

Vesna Jevnikar, Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Ubald Trnkoczy) Šoping, šoping, šoping. Moto marsikoga dan danes. Pa je res upravičen? Potrošniška družba smo, to je dejstvo, a večkrat gremo predaleč. Kot tri ženske, ki se srečujejo v nakupovalnem središču. Celo tako daleč, da se pogovarjajo o nakupu otroka.  Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Ubald Trnkoczy) Zelo dobro spisan tekst, ki te najprej pošteno nasmeje, nato pa kaj hitro prizemlji in zresni. Za to poskrbijo tudi odlične Vesna Jevnikar, Darja Reichman in Vesna Slapar. Predstava, kot nalašč za današnji čas. Mene je vse skupaj takoj spomnilo na famozno Korošico in njene Gucci izdelke. Je res človek dan danes lahko človek samo, če nosi znamke. Pred kratkim sem prebral, da otroke na Hrvaškem, ki imajo obleke, kupljene v Lidlu, kličejo lidlčki - tako jih zaničujejo. Tudi sam imam kar nekaj kosov oblačil iz Lidla. Pa so čisto ok. Novi šoping centri rastejo kot gobe po dežju. Danes se ne gre več na sprehod v naravo,

" Tak je protokol. Pa procedura. Da bomo vedeli, o čem se pogovarjamo. Gre za predmet preiskave. " Floskule, ki jih poslušamo dnevno - na vseh ravneh. Vse stvari imajo neskončen protokol, neskončno proceduro, neskončni postopek. Matjaž Zupančič v tekstu zelo realno prikaže situacijo naših kvazi komisij. Ustanavljajo se kot po tekočem traku, samo zato, da jih imamo, da v njih mlatijo prazno slamo (procedura je pač taka - stalni izgovor), zaključki pa so "bedni". Čeprav je tekst postavljen v čas vstajniškega gibanja, je še kako aktualen danes (pa tudi v zgodovini naše državice na sončni strani Alp). Ob prebiranju se sam niti nisem toliko naslanjal na vstaje, bolj absurdno se mi je zdelo razpravljanje članov komisije, njihovo rangiranje, nesramnost do drugače mislečih, do podrejenih. Takšne zgodbe lahko tako rekoč dnevno spremljamo v našem parlamentu. Pa na koncu ne obrodijo sadov. Predstava, ki jo je režiral sam avtor in je uvedla letošnjo sezono v Prešerno

Prešernovo gledališče Kranj je v sodelovanju z Gledališčem ŠKUC kot tretjo premiero v sezoni odigralo dramo poljskega pisatelja Jarosława Świerszcza, znanega pod psevdonimom Ingmar Villqist, "Helverjeva noč". Na oder so tako postavili še eno kruto zgodbo, ki nas popelje v čas nacizma, v čas tako imenovane Kristalne noči. Kljub temu pa jo lahko povežemo s sedanjostjo, ko se prebujajo strasti sovraštva do drugačnih. Odlično spisan tekst, ki sicer ob začetku ne daje slutiti nič posebnega. A ko se zgodba razvija, postaja vse bolj napeto in vse bolj grozljivo. Dogajanje v stanovanju, kjer živita umsko zaostali mladenič in njegova rejnica, je sprva običajno. A že navdušenje mladega Helverja nad dogajanjem na ulici, zvoki iz zunanjega sveta, razbijanje stekla, kriki, nam dajo slutiti, da nekaj ni v redu. Helverjevo navdušenje nad zunanjim dogajanjem je tako pristno, a hkrati tako zastrašujoče. Prijatelj mu v glavo vcepi, da se dogaja nekaj velikega, nekaj pomembnega, nekaj, kar