Gledalec/Watcher

V SNG Maribor so na oder postavili muzikal Titanik. ta je luč sveta ugledal tako rekoč vzporedno z istoimenskim filmom leta 1997. Pa nimata nič kaj veliko skupnega, razen zgodbe o nikoli pozabljenem potopu nepotopljive največje ladje v tistem času. No, skupno jima je tudi to, da sta oba pobrala najpomembnejše nagrade, vsak na svojem področju. Muzikal Titanik je sicer tudi zgodba o usodah potnikov, ki so za večno ostali na morju, ljubezenska zgodba, ki se za razliko od filma konča bolj srečno. Glasba je fenomenalna, besedilo odlično. V Mariboru so se odločili, da ga izvedejo v angleškem jeziku s slovenskimi in nemškimi nadnapisi. Pametna poteza - sploh, če bodo z njim veliko gostovali. In prav bi bilo, da bi se večkrat odpravili na pot. Foto: Tiberiu Marta Lahko rečem, da je "štimalo" vse. Scena, glasba, izvedba, igra, režija. Užival sem od prvih taktov do samega pompoznega zaključka, kar je za takšne velike muzikale značilno. In melodija ti ostane v ušesih še dolgo p

Po tednu dni od zadnjega dogodka, je čas, da potegnem črto pod 48-tim Tednom slovenske drame. Slabih 14 dni smo si ljubitelji gledališča in predvsem slovenske dramatike lahko ogledali 15 predstav v tekmovalnem, spremljevalnem, mednarodnem in dodatnem programu, dve predstavi pa sta žal zaradi bolezni odpadli. Bera je bila sicer velika, kvaliteta predstav pa niti ne. Žal je zaradi bolezni odpadla uprizoritev Strniševih »Ljudožercev« v izvedbi mariborske Drame, glede katere so bila pričakovanja velika. Tako na koncu niti ni bilo velike izbire, kar se tiče najboljše predstave na festivalu. Razočarala je predvsem predstava »Človek, ki je gledal svet« Slovenskega mladinskega gledališča. Zaznamovala jo je nuigrana igra, nizanje nekih dogodkov, ki po dveh urah gledalcu niso dali popolnoma nič in so dvorano zapuščali bolj ali manj zdolgočaseni, razočarani, zaspani, utrujeni. Nekateri so odšli celo predčasno. Mednarodni program je tudi letos poskrbel za nekaj presenečenj, pa tudi razočaranj