Gledalec/Watcher

" Tak je protokol. Pa procedura. Da bomo vedeli, o čem se pogovarjamo. Gre za predmet preiskave. " Floskule, ki jih poslušamo dnevno - na vseh ravneh. Vse stvari imajo neskončen protokol, neskončno proceduro, neskončni postopek. Matjaž Zupančič v tekstu zelo realno prikaže situacijo naših kvazi komisij. Ustanavljajo se kot po tekočem traku, samo zato, da jih imamo, da v njih mlatijo prazno slamo (procedura je pač taka - stalni izgovor), zaključki pa so "bedni". Čeprav je tekst postavljen v čas vstajniškega gibanja, je še kako aktualen danes (pa tudi v zgodovini naše državice na sončni strani Alp). Ob prebiranju se sam niti nisem toliko naslanjal na vstaje, bolj absurdno se mi je zdelo razpravljanje članov komisije, njihovo rangiranje, nesramnost do drugače mislečih, do podrejenih. Takšne zgodbe lahko tako rekoč dnevno spremljamo v našem parlamentu. Pa na koncu ne obrodijo sadov. Predstava, ki jo je režiral sam avtor in je uvedla letošnjo sezono v Prešerno