ZABAVA ZA BORISA - ZABAVA ZA "DOBRE" (Prešernovo gledališče Kranj, sezona 2018/19)

Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank)

Biti dober/Dobra (zanalašč pišem z veliko začetnico) ni težko. V vseh nas se to skriva. In se je skrivalo že leta 1970, ko je Thomas Bernhard napisal svojo prvo dramo »Zabava za Borisa«. Želja po tem biti dober/Dobra je kot neka družbena norma. Kaj pa bodo rekli sosedje, če ne bom pomagal. Sploh če sodiš v »elito«. Kako briljantno je dobroto slednje izrisal Bernhard v svoji drami. In kako pretresljivo in resnično so jo postavili na oder Prešernovega gledališča Kranj. Imeli so pogum, da se po nekaj letih spet lotijo tega interesantnega dramatika, ki nam skozi svoje tekste še danes postavlja ogledalo. 

Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank)

Kako presunljiva je tišina pomočnice (Vesna Slapar je imenitna v tej tišini) in kako resnične so besede Dobre. Darja Reichman jo je izklesala do popolnosti. Njen govor, njen, tako rekoč, monolog je do potankosti izpiljen. Njene besede zadenejo in ob ogledu predstave sem si z lahkoto ustvaril realno podobo marsikatere »Dobre« naše »elite«. Pa ni to samo v naši eliti prisotno, tudi drugi sloji smo nagnjeni k temu. Radi se pokažemo, radi smo »dobri«, ampak prepogosto na račun drugih. Potem me je ves prvi del predstave spremljala misel o tem, kako realno je za nas vse Slovenceljne (kot bi rekla Svetlana Makarovič), kar gledamo na odru. Mi smo pomočnica, ki je tiho. Mi smo svinje na plesu v maskah, ko kraljice pometajo z nami. Mi raje molčimo, kot da bi se postavili zase. Mi rajši samo kimamo, ustrežemo. Takšni smo prepogosto Slovenceljni. Tudi sam. Žal. In potem je tukaj Boris, grd, brez nog. Nekakšna lutka, ki kaže navidezno dobroto svoje (saj lahko rečem) lastnice Dobre. Ona ga je vzela pod streho, ona se je poročila z njim, ona skrbi zanj, ona se hvali s tem, da v očeh ljudi izpade »Dobra«. Za štirimi stenami pa ji je popolnoma odveč. Ta njena aroganca (ki jo lahko zaznamo tudi v marsikateremu dobrodelnežu današnjega časa) se zelo dobro prikaže na koncu, ko se ob smrti svojega pohabljenega moža, svojega predmeta dobrodelnosti, s katerim se hvali, tako nonšalantno reži, da njen smeh odmeva še naprej, tudi ko pade zastor. 

Darja Reichman, Brane Grubar, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Simon Šerbinek (Foto: Nada Žgank)

In drugi del predstave res prinese zabavo. Zabavo za rojstni dan tega drugega (drugorazrednega) moža. Njegovi prijatelji iz zavetišča (mimogrede, Dobra je Borisa IZBRALA prav tam, v zavetišču, kot nek nadomestek za njenega umrlega moža in poginulega psa – ironično) pridejo in se zabavajo. Režiserka Snežana Trišić dobro vpelje s tem praznovanjem neko podobo protesta, protesta proti nevzdržnim razmeram – tukaj v zavetišču, v našem svetu pa tako rekoč v vsakdanjem življenju. Kaj vse bi bilo treba spremeniti, kaj vse si želimo spremeniti, pa se ob tem zanašamo na »Dobre«. V dobri veri, da bodo za to poskrbeli. In potem ta brezbrižen smeh pove vse: jaz imam moč, da lahko to spremenim, jaz sem »Dobra« in bom to lahko spremenila, ampak mi je v bistvu vseeno za vse. 

Darja Reichman, Vesna Slapar, Brane Grubar, Blaž Setnikar, Miha Rodman (Foto: Nada Žgank)

Na tem mestu je treba pohvaliti celotno igralsko ekipo, ki je to na odru prikazala tako doživeto, tako srčno, tako briljantno, da smo jim gledalci verjeli vse. Od prve do zadnje besede, od prvega do zadnjega dejanja, od prvega do zadnjega giba. Da smo se spraševali, ali so tudi v resničnem življenju brez nog. No, priznajmo si, mi smo v resničnem življenju večkrat brez nog (in še česa). Kar se mi je pri vsem tem zdelo zanimivo in nad čemer sem se po predstavi zamislil je tudi to, da sem se smejal tem pohabljencem, tem zavržencem, tem invalidom. In sem se zamislil – grozno, smejal sem se tej tragediji, ki je zadela te posameznike. Smejal sem se njihovim replikam, njihovim kretnjam, njihovemu razmišljanju. In sem ob misli na to ostal brez besed, z enim samim vprašanjem, kakšen človek sem?! Biti dober/Dobra nikakor ni težko, biti sočuten, čuječ, razumevajoč, biti ČLOVEK – to pa je lahko izredno težko.