Matjaž Zupančič: PESMI ŽIVIH MRTVECEV (Prešernovo gledališče Kranj, sezona 2017/18)
"Tak je protokol. Pa procedura. Da bomo vedeli, o čem se pogovarjamo. Gre za predmet preiskave." Floskule, ki jih poslušamo dnevno - na vseh ravneh. Vse stvari imajo neskončen protokol, neskončno proceduro, neskončni postopek. Matjaž Zupančič v tekstu zelo realno prikaže situacijo naših kvazi komisij. Ustanavljajo se kot po tekočem traku, samo zato, da jih imamo, da v njih mlatijo prazno slamo (procedura je pač taka - stalni izgovor), zaključki pa so "bedni". Čeprav je tekst postavljen v čas vstajniškega gibanja, je še kako aktualen danes (pa tudi v zgodovini naše državice na sončni strani Alp). Ob prebiranju se sam niti nisem toliko naslanjal na vstaje, bolj absurdno se mi je zdelo razpravljanje članov komisije, njihovo rangiranje, nesramnost do drugače mislečih, do podrejenih. Takšne zgodbe lahko tako rekoč dnevno spremljamo v našem parlamentu. Pa na koncu ne obrodijo sadov.
Predstava, ki jo je režiral sam avtor in je uvedla letošnjo sezono v Prešernovem gledališču Kranj, je postregla s prav tako situacijsko dejavnostjo, kot jo lahko doživiš ob branju samega teksta. K temu je zagotovo pripomogla še odlična kemija med igralci dveh ansamblov, kranjskega in celjskega. Peter Musevski v vlogi predsednika komisije (Predsednika) je odlično prikazal ironičen odnos današnjega slovenskega voditelja, vmes pa odlično odigral nonšalantnost do pozivov k njegovemu odstopu. On marsikaj ve, zato ga pač ne moremo odstaviti. Tipično izsiljevanje. Pretresljivost svoje zgodbe odlično v nagovoru občinstvu predstavi Blaž Setnikar. Tajnica (možača) je v izvedbi vesne pernarčič prav takšna, kot sem jo videl ob branju besedila. Na čase bi mogoče lahko bil govorni del bolj razumljiv (včasih je bilo prepotiho). Uvod nas sicer lepo zapelje v čas demonstracij, a je bil za marsikoga preglasen. Predstava je torej pustila dober vtis, vprašanje pa je, če bodo vsi pravilno razumeli njeno sporočilnost.
" DR. PEDLBUŠ: Ja… ni dvoma.
KOZINSKI: Ne diha več. Priznam. Žal.
KOMOBRAN: Fertik je. Podpišem, predsednik.
PAVLOVA: Ne razumem. (Tišina.) Mrtev je. (Tišina.) Ne razumem.
PREDSEDNIK: Tisto srednje dajte v zapisnik. Hvala vsem za udeležbo. Pa ne držite se tako… brez smisla. Saj mi je žal zanj… ampak če je on mrtev, smo mi živi, a ne. To je pa tudi nekaj. (Tišina.) Kaj me gledate? A mogoče nismo? A mogoče nisem? (Tajnici:) Čutim vas na vodi.
TAJNICA: Zelo splošno. Še mrtev izgleda bolj živ, kot vi."
Komentarji
Objavite komentar