 |
| Žan Perko, Ana Dolinar Horvat, Timon Šturbej (foto Peter Giodani) |
Najprej moram zapisati, da sem ogorčen nad izjavo selektorice in žirije letošnjega Borštnikovega srečanja, da ni bilo narejene nobene dobre predstave. Kar nekaj odličnih je bilo v minuli sezoni, po mojem skromnem mnenju, in je mogoče selektorica malo zgrešila pravo pot.
 |
| Žan Perko, Ana Dolinar Horvat (foto Peter Giodani) |
In med odlične predstave minule sezone zagotovo lahko uvrstim tudi Kinderland Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob tem se moram najprej zahvaliti Vesni Jevnikar, ki mi je toplo priporočala ogled te predstave. In ni se zmotila. Žal mi v prejšnji sezoni ni bilo namenjeno, da bi jo videl. Sem jo pa zato pred dobrim tednom. Kinderland je predstava, ki zadene direktno v srce. Če si seveda pri stvari. In če znaš vse skupaj povezovati. Odlični začetek nas popelje v naše otroštvo. Česa vsega smo bili takrat deležni. Potem pa stopimo v zgodbo in usode otrok v Moldaviji. Ti niso imeli sreče, tako kot mi (čeprav sami verjetno nismo mnenja, da smo imeli vse in še več). Pretresljiva zgodba, ki te vsake toliko časa pripelje na rob solz. In ko zapuščaš gledališče, še naprej razmišljaš o videnem in slišanem.
 |
| Timon Šturbej, Ana Dolinar Horvat, Žan Perko (foto Peter Giodani) |
In k vsemu temu zagotovo veliko prispevajo trije odlični igralci, ki so jim vloge tako rekoč pisane na kožo. In ob tem moram poudariti, da mi pred tem niso bili ravno najbolj simpatični. Pa so me prepričali ravno v nasprotno. Da so lahko odlični. In (ponovno poudarjam) da se nam res ni treba bati za prihodnost slovenskega gledališča, vsaj kar se igralcev tiče. Ana Dolinar Horvat, Žan Perko in Timon Šturbej so suvereni, prepričljivi in nenadomestljivi. Ne znam si predstavljati, kdo bi lahko bolje odigral te vloge. Posebej pozitivno me je presenetila njihova dikcija, saj se mi ta v teatru zdi zelo pomembna, pa zadnje čase na njo marsikje pozabljajo. Predstavo, sploh takšno, kjer je treba dogodke povezovati v celotno zgodbo, mora biti razumljena. In Kinderland je bila, s pomočjo treh akterjev, ki so me zares popeljali v svet gledališča, svet razmisleka o samem sebi, o mojem otroštvu, o usodah drugih otrok, o usodah človeštva.
 |
| Ana Dolinar Horvat, Timon Šturbej, Žan Perko (foto Peter Giodani) |
Čeprav se nam včasih zdi, da nimamo nič, te lahko predrami šele takšen tekst in usoda ljudi, sploh pa otrok, ki zares nimajo nič. Pa kljub temu živijo, pa kljub temu sanjajo. Mi pa prepogosto pozabljamo na slednje.
Komentarji
Objavite komentar