Prešernovo gledališče Kranj (PGK): HELVERJEVA NOČ

Prešernovo gledališče Kranj je v sodelovanju z Gledališčem ŠKUC kot tretjo premiero v sezoni odigralo dramo poljskega pisatelja Jarosława Świerszcza, znanega pod psevdonimom Ingmar Villqist, "Helverjeva noč". Na oder so tako postavili še eno kruto zgodbo, ki nas popelje v čas nacizma, v čas tako imenovane Kristalne noči. Kljub temu pa jo lahko povežemo s sedanjostjo, ko se prebujajo strasti sovraštva do drugačnih. Odlično spisan tekst, ki sicer ob začetku ne daje slutiti nič posebnega. A ko se zgodba razvija, postaja vse bolj napeto in vse bolj grozljivo. Dogajanje v stanovanju, kjer živita umsko zaostali mladenič in njegova rejnica, je sprva običajno. A že navdušenje mladega Helverja nad dogajanjem na ulici, zvoki iz zunanjega sveta, razbijanje stekla, kriki, nam dajo slutiti, da nekaj ni v redu. Helverjevo navdušenje nad zunanjim dogajanjem je tako pristno, a hkrati tako zastrašujoče. Prijatelj mu v glavo vcepi, da se dogaja nekaj velikega, nekaj pomembnega, nekaj, kar se je moralo zgoditi. Helver se v vse skupaj tako vživi, da vse grozote natančno prikaže na svoji rejnici. Ta pa vse skupaj mirno prenaša. A na koncu se zgodi, da kljub obljubam prijatelja, tudi Helver ni zaželjen v tej družbi. In rejnica, kljub že izgubi otroka v preteklosti, kljub veliki bolečini, želi Helverju olajšati nadaljnje trpljenje. Odloči se, da je smrt zanj najboljša rešitev. Le tako mu bo lahko prihranila trpljenje.

Darja Reichman in Blaž Setnikar v glavnih vlogah svoje delo opravita odlično, preciozno, prepričljivo in z veliko mero občutka. Vloga rejnice je Reichmanovi pisana na kožo. Njeno trpljenje je pristno, izraz na obrazu, mimika telesa, igra, vse prepriča 100 odstotno. Večje presenečenje je zagotovo Setnikar. Do sedaj ga nismo imeli priložnosti še večkrat gledati na odru kranjskega gledališča (če izvzamem ne preveč prepričljivo Lepo Vido in Žalujočo družino, ki me prav tako ni najbolj prepričala). Setnikarjeva upodobitev Helverja je popolna. Njegova govorica, njegovo gibanje, čustva, so tako dobro izraženi, da gledalec dejansko verjame, da ima pred sabo pravega Helverja. Oba skupaj pa naredita zgodbo nepozabno, pretresljivo in učinkovito. Ob koncu težko zadržuješ solze.

Vse skupaj so dobro opravili tudi ostali sodelavci. Režiser Alen Jelen je poskrbel, da je celotna zgodba zelo realistična. K temu pripomore tudi minimalistična scena Urše Loboda, ki nas popelje v čase pred drugo svetovno vojno. Učinkovita zvočna kulisa  Darje Hlavka Godina pa vse to še bolj poudari. Tudi sam prostor, stolp Škrlovec, ustvari intimno vzdušje, da se gledalec počuti, kot da je dejansko v stanovanju.

In povezava z današnjim časom. Prebujanje nestrpnosti, trpljenje drugačnih, kratenje njihovih pravic, nerazumevanje, vzpon neonacizma je danes še kako prisotno. Mnogi so postavljeni pred dilemo, ali je bolje svoje življenje kar končati in ne prenašati trpljenja, ki ga doživljajo. Jeza povzroča nestrpnost in mnogim prinaša brezizhoden položaj. Pa je smrt res rešitev?