Gledalec/Watcher

kaj je mislil jamski človek ko je dlan naslonil v glino prvič zanetil svoj večni ogenj in stopil v lastno zgodovino dvignil je kamen meč zastavo stopil na vrh dosegel dno objel je revščino in slavo in se potem prijel za glavo (Tomaž Pengov: Pomisli) Na fotografiji: Timon Šturbej, Matej Zemljič, Benjamin Krnetić, Nika Korenjak, Matej Puc in Iva Babić (Foto: Toni Soprano Meneglejte) Kaj je dobra, odlična predstava? Zame tista, ki ti še dolgo ne gre iz glave, ki te sili k razmišljanju, katere prizori se ti večkrat ponavljajo v glavi, ob tem pa te silijo k premišljevanju, ki iz tebe izvablja številna čustva. Pa seveda tudi tista, pri kateri se ob gledanju ne presedaš stalno na svojem stolu, ne gledaš na uro, ker te dobesedno posrka vase. In tak uvod je zagotovo najprimernejši za najnovejšo koprodukcijo ljubljanskega Cankarjevega doma, SNG Drama Ljubljana in Mestnega gledališča ljubljanskega. Znanstveni kabaret, kot so ga poimenovali, 2020 , ki je nasta

"Poslédice  -ic  ž mn. -  celota vsega, kar je določeno s tem, iz česar izhaja" To je definicija besede posledice. In film Posledice ji popolnoma sledi. Vse ima svoje posledice - družinski odnosi, slaba družba, odvisnost, naivnost, ljubezen. Film se dotakne številnih tem, ki so v sodobni družbi prevečkrat prezrte. Vse to pa pokaže na razumljiv, zanimiv in hkrati tudi poučen način. Ja, iz filma Posledice se lahko marsikaj naučimo - tako mladi kot tudi starejši. Čeprav imajo osrednjo vlogo v filmu mladi, pa lahko vsakdo odnese ob ogledu marsikaj.  Foto: Slovenski filmski center Pa začnimo z zgodbo. Andrej ima zaradi neprimernega in nasilnega vedenja težave s starši, šolo, socialno delavko, policijo in sodnico. Ko pristane v vzgojnem zavodu, si svoje mesto izbori v manjši tolpi fantov, ki jo vodi Žele. Skupaj se zapletajo v objestne avanture, zaznamovane z nasiljem, kriminalnimi dejanji, zabavami, drogami in alkoholom. Pod mladostniško objestnostjo pa Andrej skrb

Zanalašč takšen naslov. Iz dveh razlogov. Zaključil se je 49-ti Teden slovenske drame. Skoraj 14 dni gledaliških užitkov me je spet popeljalo v ta čarobni svet. In tukaj tiči prvi razlog za takšen naslov. Vtise še zbiram. Še se rojevajo v meni. Vsak dan novi. In ko pomislim nazaj, lahko rečem, da sem letos zares užival. Seveda sem se kdaj vprašal: zakaj ta predstava ni v tekmovalnem programu? Če bi bil selektor, bi zagotovo iz spremljevalnega v tekmovalni program uvrstil vsaj eno predstavo (Heroj 2.0) in obratno (Fant, dekle in gospod). Tudi Matička bi sam umaknil iz tekmovalnega programa in ga dal v spremljevalnega. Vseeno je treba videti to novo izvedbo tega prvega slovenskega dramskega besedila. Po festivalu lahko tudi rečem, da znam Vladimirja Matjaža Zupančiča tako rekoč že na pamet. In tokrat je bil viden še v eni novi luči, z nekaterimi novimi, interesantnimi rešitvami, v izvedbi Boilgarov. Sploh sem bil navdušen nad Vladimirjevim širjenjem v podnajemniškem stanovanju. Reši

Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Biti dober/Dobra (zanalašč pišem z veliko začetnico) ni težko. V vseh nas se to skriva. In se je skrivalo že leta 1970, ko je Thomas Bernhard napisal svojo prvo dramo »Zabava za Borisa«. Želja po tem biti dober/Dobra je kot neka družbena norma. Kaj pa bodo rekli sosedje, če ne bom pomagal. Sploh če sodiš v »elito«. Kako briljantno je dobroto slednje izrisal Bernhard v svoji drami. In kako pretresljivo in resnično so jo postavili na oder Prešernovega gledališča Kranj. Imeli so pogum, da se po nekaj letih spet lotijo tega interesantnega dramatika, ki nam skozi svoje tekste še danes postavlja ogledalo.  Vesna Slapar, Darja Reichman (Foto: Nada Žgank) Kako presunljiva je tišina pomočnice (Vesna Slapar je imenitna v tej tišini) in kako resnične so besede Dobre. Darja Reichman jo je izklesala do popolnosti. Njen govor, njen, tako rekoč, monolog je do potankosti izpiljen. Njene besede zadenejo in ob ogledu predstave sem si z lahkot

V SNG Maribor so na oder postavili muzikal Titanik. ta je luč sveta ugledal tako rekoč vzporedno z istoimenskim filmom leta 1997. Pa nimata nič kaj veliko skupnega, razen zgodbe o nikoli pozabljenem potopu nepotopljive največje ladje v tistem času. No, skupno jima je tudi to, da sta oba pobrala najpomembnejše nagrade, vsak na svojem področju. Muzikal Titanik je sicer tudi zgodba o usodah potnikov, ki so za večno ostali na morju, ljubezenska zgodba, ki se za razliko od filma konča bolj srečno. Glasba je fenomenalna, besedilo odlično. V Mariboru so se odločili, da ga izvedejo v angleškem jeziku s slovenskimi in nemškimi nadnapisi. Pametna poteza - sploh, če bodo z njim veliko gostovali. In prav bi bilo, da bi se večkrat odpravili na pot. Foto: Tiberiu Marta Lahko rečem, da je "štimalo" vse. Scena, glasba, izvedba, igra, režija. Užival sem od prvih taktov do samega pompoznega zaključka, kar je za takšne velike muzikale značilno. In melodija ti ostane v ušesih še dolgo p

Po tednu dni od zadnjega dogodka, je čas, da potegnem črto pod 48-tim Tednom slovenske drame. Slabih 14 dni smo si ljubitelji gledališča in predvsem slovenske dramatike lahko ogledali 15 predstav v tekmovalnem, spremljevalnem, mednarodnem in dodatnem programu, dve predstavi pa sta žal zaradi bolezni odpadli. Bera je bila sicer velika, kvaliteta predstav pa niti ne. Žal je zaradi bolezni odpadla uprizoritev Strniševih »Ljudožercev« v izvedbi mariborske Drame, glede katere so bila pričakovanja velika. Tako na koncu niti ni bilo velike izbire, kar se tiče najboljše predstave na festivalu. Razočarala je predvsem predstava »Človek, ki je gledal svet« Slovenskega mladinskega gledališča. Zaznamovala jo je nuigrana igra, nizanje nekih dogodkov, ki po dveh urah gledalcu niso dali popolnoma nič in so dvorano zapuščali bolj ali manj zdolgočaseni, razočarani, zaspani, utrujeni. Nekateri so odšli celo predčasno. Mednarodni program je tudi letos poskrbel za nekaj presenečenj, pa tudi razočaranj